1.6 Žrtvin notranji konflikt
by Aljoša Gorup | STEBER 1 – Psihofiziologija konflikta, TEMELJNI STEBRI
Socialna pogojenost kot največja ovira
Najtežji boj v samoobrambi se pogosto ne bije zunaj, temveč znotraj tebe. Kot civiliziran človek si od otroštva programiran, da se nasilju izogibaš, si vljuden in ohranjaš mir. Ta socialna pogojenost ustvari močne moralne zavore, ki v trenutku, ko bi moral delovati odločno, postanejo tvoja največja ranljivost.
Pojavijo se vprašanja o moralnosti udarca, strah pred pravnimi posledicami in socialna stigma. Te zavore te paralizirajo bolj kot nasprotnikova fizična moč, saj tvoj um bije vojno med nagonom po preživetju in globoko vgrajeno potrebo po tem, da ne bi “povzročal težav”.
Agresorji to pogojenost izjemno dobro razumejo in jo izkoriščajo. Plenilec se ne bo vedno pojavil z režanjem; pogosto bo uporabil tvojo vljudnost proti tebi. Prosil te bo za pomoč ali ogenj, vse z namenom, da zmanjša razdaljo. Ker si naučen biti prijazen, boš v sebi zatrl instinktiven glas, ki ti kriči, da nekaj ni v redu – samo zato, da ne bi izpadel nesramen.
Ta strah pred socialno neprijetnostjo je pogosto močnejši od strahu pred fizično poškodbo. Notranji konflikt povzroči usodno obotavljanje. Strah pred tem, da bi ti postal tisti, ki je storil nekaj narobe, je vgrajen globoko v psiho. V trenutku kaosa začneš iskati opravičila za napadalca, namesto da bi poskrbel za svojo varnost.
Priprava na konflikt pomeni tudi zavestno dovoljenje samemu sebi, da v skrajni sili uporabiš silo brez moralnega bremena. Če se s svojo socialno pogojenostjo ne soočiš vnaprej, bo tvoja vljudnost postala orodje v rokah nekoga, ki pravil ne upošteva.
← 1.5 Agresorjev psihološki profil | 1.7 Psihološka odpornost →