4. Orodje
V prejšnji fazi je bilo govora o zaznavanju, razlagi in odločitvi. Psihologija odgovori na vprašanje, ali bo človek deloval, Orodje pa na vprašanje, s čim lahko deluje.
Orodje ne pomeni samo predmeta v roki, temveč možnosti delovanja, ki jih ima človek na voljo, ko se mora odzvati na okoliščine pred seboj. Nekatere so vedno prisotne, druge je treba najprej opaziti, tretje pa zahtevajo pripravo vnaprej. Njihova skupna lastnost ni oblika, temveč vpliv na način delovanja.
Ne gre za fazo uporabe, temveč za to, kaj je človeku na voljo, ne glede na to, kdaj in v kakšnem vrstnem redu se bo to uporabilo. V konfliktu ne iščemo popolnosti, temveč zanesljivost, ta pa ne izhaja iz tehnik, ampak iz sposobnosti uporabiti tisto, kar je v danem trenutku dejansko na voljo.
Prvo skupino možnosti človek nosi s seboj, zato so mu vedno na voljo: telo in glas. Ko se okoliščine spremenijo, se telo samo odzove s premikom, ki odpre razdaljo, z usmeritvijo, ki stabilizira položaj, in s stopnjo pripravljenosti, ki se prilagodi zahtevam situacije. Telo ni tehnika, temveč podlaga, na kateri se vse ostalo sploh lahko izvede, zato statičnost odziv praviloma ovira, gibanje pa ga omogoča.
V isto skupino sodi tudi glas. Njegova vloga pri komunikaciji, umirjanju in postavljanju mej je opisana v prejšnji fazi, v okviru Orodja pa ga štejemo med možnosti, ki so človeku na voljo že od prvega trenutka.
Razdalja ni še eno sredstvo ob drugih, temveč prostor, v katerem vsa ostala delujejo. Ni le korak naprej ali nazaj: izgubljena razdalja pomeni izgubljen čas, ohranjena pa ohranjeno izbiro. Spreminja se z gibanjem, z namero in z dogajanjem v prostoru, zato jo ustvarjajo ali krčijo telo, glas in okolje, ona sama pa določa, koliko lahko vsako od njih sploh doseže.
Druga skupina možnosti ni vedno prisotna, ampak jo je treba najprej opaziti. Okolje je tak primer: stol, miza, torba, telefon, zid, vrata, avto ali stopnica lahko postanejo del delovanja, če jih opaziš pravočasno, saj omogočajo preusmeritev gibanja, ustvarjanje ovire, odpiranje poti ali izenačevanje razmerja moči. Ljudje okolja pogosto ne vidijo, dokler ga ne potrebujejo, in ga redko dojemajo kot nekaj, kar bi lahko vplivalo na potek situacije. Kdor ga začne brati vnaprej, ga lažje vključi v delovanje.
Del okolja lahko postane tudi predmet, ki ga vzameš v roke. Tak predmet ni orožje, temveč izenačevalec, ki delno nadomesti, kar telo v zahtevnejših okoliščinah izgubi: stabilnost rok, natančnost fine motorike ali širino pogleda. Ni rešitev, ampak podpora, ki ob odgovorni uporabi pomaga ohraniti nadzor tam, kjer ga adrenalin začne jemati. Najprej ga je treba opaziti, kako dobro pa ga človek zna uporabiti, je odvisno od priprave vnaprej.
Tretja skupina možnosti zahteva pripravo in nosi največ posledic: orožje. Od predmeta se ne loči po obliki, temveč po posledicah, ki so pogosto nepovratne, in po odgovornosti, ki jo prinaša. Zato ni glavna rešitev, temveč zadnja možnost, ki pride v poštev, ko je ogroženo življenje, ne ego, in zahteva sposobnost prepoznavanja, ocenjevanja, nadzora in odgovorne uporabe. Orožje ni središče delovanja, je pa del realnosti, ki ga ni mogoče prezreti.
Kako katera od teh možnosti učinkuje, je tesno povezano z razdaljo. V tesnem prostoru, kjer razdalje skoraj ni, lahko predmet ali orožje deluje kot multiplikator. Podobno kot vzvod poveča učinek sile ob enakem naporu, tako lahko tudi predmet ali orožje okrepi ustvarjanje prostora, nadzora in delovanja tam, kjer bi samo telo potrebovalo več moči, časa ali razdalje.
Doslej je šlo za vprašanje, kaj je človeku na voljo. Obstaja pa še drugo, ločeno vprašanje: kaj delo s predmeti naredi z njim samim. To ni stvar uporabe v konfliktu, temveč gradnje vnaprej. Razumevanje predmeta ne nastane z razlago, temveč z izkušnjo. Če trening nikoli ne vključuje dela s predmetom, ostane tudi njegov vpliv na dinamiko predvsem teoretičen, podobno kot govor o plavanju brez stopanja v vodo.
Z izkušnjo postane očitno še nekaj: različni predmeti od telesa zahtevajo različne prilagoditve. Dolžina spremeni odnos do prostora in nog, krajši predmet premakne delovanje v bližino, teža pa zahteva drugačno organizacijo gibanja. Vsaka od teh prilagoditev razkrije vidik gibanja, ki je brez predmeta pogosto skrit. Delo z različnimi predmeti zato telesu ne prinaša le dodatnega znanja, temveč ga postopoma uči, kako se giblje, kako zaznava prostor in kako ravna z razdaljo.
Najjasneje se to vidi v biomehaniki. Delo s predmetom pogosto hitreje razkrije napake v gibanju: neučinkovit premik postane počasen, neuravnovešen ali nenatančen. Človeka to sili v učinkovitejšo rabo telesa, v boljšo povezavo med stopali, boki, trupom in rokami, izboljšave pa se praviloma prenesejo tudi na gibanje brez predmeta.
Zato se učenje gibanja pogosto začne s predmetom v roki, ne ker bi bil pomembnejši od telesa, temveč ker telo hitreje prisili v učinkovitejše gibanje ter jasneje pokaže pomen razdalje, časa in strukture. Obrambne sposobnosti se lahko razvijejo tudi brez takšnega dela, vendar ta pogosto omogoči globlji vpogled v dinamiko, ki jo sicer težje zaznamo: ni pogoj, je dopolnilo.
Vsa ta orodja zato niso seznam ali zaporedje korakov, temveč razpoložljivost: nekaj je vedno na voljo, nekaj je treba opaziti, nekaj pripraviti vnaprej, razdalja pa določa, kako katero od njih učinkuje. Razumevanje orodja še ne pomeni razumevanja konflikta. Orodje je dodatna plast sposobnosti, ki jo človek gradi vnaprej in ki svojo pravo vrednost pokaže šele v naslednji fazi, ko se sreča z dejansko dinamiko stika. Namen orodja ni popolnost ali moč, temveč možnost, jasnost in nadzor.
To je Faza 4 Piramide realnosti — Orodje. Stopnja, na kateri odločitev dobi obliko, skozi katero se lahko izrazi.
← 3.Psihologija | 5.Konflikt →
DNOBM – avtorsko zaščiteno gradivo