Strokoven, realen in odgovoren pristop k samoobrambi in samozaščiti
DNOBM je društvo, ki od leta 2004 razvija strokoven, realen in odgovoren pristop k samoobrambi. Naš cilj je ustvariti okolje, kjer posameznik razvija uporabno samoobrambo, psihofizično stabilnost in sposobnost odločanja pod pritiskom. Temeljimo na jasnosti, učinkovitosti in razumevanju realnih situacij – brez športnih pravil in brez tekmovalnih ciljev, saj nismo tekmovalni klub, temveč sistem, usmerjen v realnost in odgovornost.
Naš strokovni okvir izhaja iz dolgoletnega preučevanja različnih borilnih sistemov in konceptualnih pristopov. Filipinske borilne veščine (FMA) predstavljajo enega ključnih temeljev našega pristopa, saj združujejo razumevanje razdalje, strukture, ritma, nadzora in odgovornosti v realnih pogojih. JKD koncepti nam dajejo filozofijo prilagodljivosti, neposrednosti in učinkovitosti. Pentjak Silat prispeva razumevanje strukture, ravnotežja in kratke distance, grappling pa dopolnjuje znanje o kontroli, prehodih in delu na tleh. Ti vplivi niso samostojni programi, temveč del strokovne širine, ki oblikuje naš pristop in omogoča, da se posameznik uči principov skozi tehnike, ne pa tehnik kot samostojnih stilov.
Poleg tehničnih in konceptualnih vplivov preučujemo tudi področja, ki se ukvarjajo z dinamiko nasilja, vedenjskimi vzorci napadalcev, eskalacijo in deeskalacijo ter psihologijo odločanja v kritičnih situacijah. Ti pristopi nam omogočajo razumevanje realnih scenarijev, prepoznavanje tveganj in učinkovito uporabo znanja v pogojih, kjer tehnika sama po sebi ni dovolj. Gre za praktičen vpogled v to, kako se nasilje dejansko začne, razvije in konča, ter kako se posameznik v takih trenutkih odloča.
Vadba zajema vse borbene razdalje: udarjanje, kratko distanco, klinč, prehode in delo na tleh. Ne ločujemo “stilov”, temveč gradimo razumevanje strukture, ravnotežja, časa in prostora. Ta celovit pristop pomeni, da posameznik razvija sposobnost prilagajanja in uporabe znanja v realnih pogojih, ne glede na okolje, nasprotnika ali okoliščine. Ker filipinske in indonezijske veščine izhajajo iz uporabe orožja, oboroženi boj predstavlja pomemben del našega sistema. Ne učimo tehnik, temveč principe razdalje, strukture, nadzora, odločanja in odgovornosti, ki se prenašajo tudi na vsakdanje predmete.
Sodelujemo s strokovnjaki in organizacijami iz različnih držav ter različnih strokovnih področij, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, oboroženimi sistemi, dinamiko nasilja in realnimi scenariji. Redna izobraževanja doma in v tujini zagotavljajo, da sistem ostaja strokoven, sodoben in učinkovit. Z nami trenirajo posamezniki različnih starosti in ozadij, od civilistov do pripadnikov policije, vojske, varnostnih služb in redarstva. Napredovanje je postopno, strukturirano in jasno definirano, kar omogoča stabilen razvoj vsakega člana.
Jedro našega sistema predstavljajo temeljni stebri – temeljno znanje, ki opredeljuje način razmišljanja, učenja in uporabe samoobrambe v realnih pogojih. Stebri niso teorija, temveč praktičen okvir, ki povezuje tehniko, taktiko, psihologijo in odločanje. Predstavljajo hrbtenico sistema in so ključni za razumevanje našega pristopa.
Naša filozofija je preprosta: smo odprti, spoštujoči in pripravljeni učiti se. Verjamemo, da se lahko od vsake borilne veščine nekaj naučimo. To nam omogoča nenehen razvoj, izboljšanje sistema in prilagodljivost sodobnim izzivom.
Zgodovina
Zgodovina temelji na jasni časovnici, ki se začne konec devetdesetih let, ko so se v Sloveniji prvič pojavili sodobni konceptualni borilni sistemi. Leta 1998 se je začelo prvo sistematično delo na področju Jeet Kune Do konceptov, filipinskih borilnih veščin in realnih borbenih metod. V tem obdobju je delovalo neformalno okolje, kjer je bil predstavljen sistem Progressive Fighting Systems (PFS). PFS je v Slovenijo prinesel Adel Ayari, kar je dokumentirano v diplomski nalogi Roberta Lisca (Fakulteta za šport, 2007), ki navaja leto 1998 kot začetek sodobnih konceptualnih pristopov v Sloveniji in izpostavlja Ayarijevo vlogo pri njihovem uvajanju. Diplomska naloga je kasneje predstavljala osnovo za njegova priročnika Free Fight – Ultimativni borilni šport 1 in Free Fight 2. (povezava do dokumenta: https://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome../Diploma22035380LisacRobert.pdf )
V istem obdobju so se v Sloveniji začele pojavljati tudi grapplerske metode, brazilski jiu-jitsu ter pristopi iz free fight in vale tudo okolja, ki so dopolnjevali udarne in orožne koncepte ter oblikovali širši realni kontekst prve generacije.
Leta 1999 se je v to okolje vključil tudi Aljoša Gorup, ki je v prvi generaciji oblikoval temelje svojega kasnejšega pristopa. Leta 2000 je postal soustanovitelj Društva borilnih veščin (DBV), ki je formaliziralo dotedanje delo in omogočilo strukturirano vadbo. V tem času so potekala tudi prva povezovanja s širšim PFS okoljem, vključno z obiski evropskih predstavnikov, strokovno izmenjavo ter kasnejšimi srečanji s Paulom Vunakom in Mikeom Faraonejem v Italiji. Ti stiki so predstavljali širši kontekst razvoja – predvsem razumevanje, kako se realni sistemi razvijajo v mednarodnem prostoru.
Po letu 2001 je Aljoša že vodil svoje treninge, medtem ko je DBV še vedno delovalo in je izvajalo vadbo enkrat tedensko. Društvo je postopoma prenehalo z delovanjem med letoma 2001 in 2002, ko se je aktivnost dokončno ustavila.
V tem obdobju se je delo nadaljevalo v neformalnih pogojih: v garažah, parkih in improviziranih prostorih, kjer so se principi testirali neposredno, brez formalnosti in brez institucionalnega okvira. To obdobje je bilo ključno za razvoj jasnosti, odgovornosti in praktične uporabnosti – elementov, ki so kasneje postali temelj sistema.
Leta 2001 se je začel razvoj operativnega sistema Street Surviving Systems (SSS). Sistem je temeljil na principih, psihofiziologiji stresa, realnih odzivih in tehničnem delu, ki je bilo vedno prisotno, vendar usmerjeno v funkcionalnost, prenosljivost in uporabo pod pritiskom. SSS se je razvijal skozi analizo, testiranje in stalno nadgrajevanje, neodvisno od tradicionalnih ali športnih okvirjev.
Leta 2004 je bila vzpostavljena organizacija, ki je omogočila stabilen okvir za razvoj, poučevanje in predstavitev programov, temelječih na jasnih principih, realnih scenarijih in odgovornem pristopu k samoobrambi. V naslednjih letih se je delo razvijalo skozi oblikovanje programov in modulov, vzpostavitev temeljnih stebrov kot institucionalnega okvira, integracijo realnih scenarijev, sodelovanje s strokovnjaki doma in v tujini ter stalno nadgrajevanje metodike in pristopa. Ob tem se je ohranjala jasna ločnica med operativnim sistemom (SSS) in organizacijskim okvirom.
Danes zgodovina predstavlja jasno, dokumentirano in transparentno pot razvoja – od prvih začetkov leta 1998, preko prve generacije leta 1999, ustanovitve DBV leta 2000, improviziranega obdobja po letu 2001, do vzpostavitve stabilnega organizacijskega okvira leta 2004 in nadaljnjega razvoja, ki temelji na principih, realnosti in odgovornosti.