2.0 Samozaščita vs. samoobramba
by Aljoša Gorup | STEBER 2 – Samozaščita: koncepti in principi, TEMELJNI STEBRI
Zakaj večina ljudi v nevarnosti odpove
V vsakdanjem govoru se izraza samozaščita in samoobramba pogosto mešata, a pomenita dve povsem različni stvari. Samoobramba je fizični odgovor na napad – udarec, tehnika, pobeg. Je orodje. Samozaščita pa je celosten sistem, ki vključuje psihologijo, zaznavanje okolice, dinamiko nasilja, komunikacijo, pravo, fiziologijo stresa in šele na koncu tudi fizično reakcijo. Samoobramba je del samozaščite, ne obratno.
Večina ljudi v resnični nevarnosti ne odpove zaradi pomanjkanja tehnike, temveč zaradi kaosa, ki spremlja vsak nenaden napad. Tehnika brez razumevanja konteksta ne pomeni nič. Samozaščita je okvir, ki ta kontekst razloži; samoobramba je le ena od možnosti znotraj njega.
Ko človek postane tarča nenadnega napada, se najprej zgodi psihološki šok. To ni običajen strah, temveč trenutna preobremenitev možganov, ki se morajo v delčku sekunde orientirati v popolnoma spremenjeni realnosti. Najpogostejši odziv ni boj ali beg, temveč zamrznitev. Ta zamik – sekunda ali dve – je v realnem napadu dovolj, da napadalec prevzame popoln nadzor. V dvorani tega ni: ni presenečenja, ni kaosa, ni psihološkega zloma.
Takoj po psihološkem šoku se sproži fiziološki odziv. Adrenalin preplavi telo, srčni utrip skoči, dihanje se pospeši, mišice se zakrčijo. Fine motorične sposobnosti izginejo, ostanejo le grobi, instinktivni gibi. Pojavi se tunelski vid, sluh se lahko delno izklopi, čas se subjektivno popači. To ni napaka posameznika – to je biologija.
Večina ljudi ima vgrajene moralne in socialne zavore. Ne želijo poškodovati drugega človeka, tudi če jih ta ogroža. Napadalec teh zavor nima – on je odločitev že sprejel. Žrtev pa se v trenutku napada še vedno spopada z moralno dilemo, kar povzroči obotavljanje, ki je pogosto usodnejše od strahu.
V Sloveniji je silobran opredeljen kot nujen in sorazmeren odziv na protipraven napad. Na papirju je definicija preprosta, v praksi pa izjemno zahtevna. V nevarnosti človek ne razmišlja pravno, temveč instinktivno. Prav ta razkorak med instinktom in pravno realnostjo povzroči, da mnogi oklevajo.
Večina treningov poteka v sterilnem okolju. V resnični situaciji pa je napadalec nepredvidljiv, agresiven in pogosto oborožen. Samozaščita ni tehnika. Je proces. Je način razmišljanja, zaznavanja, odločanja in delovanja.