1.3 Fiziologija stresa
Ko telo prevzame nadzor
Ko amigdala prevzame nadzor, se aktivira simpatični živčni sistem in telo postane bojišče hormonov. Srčni utrip naraste, dihanje se pospeši, kri se preusmeri v velike mišične skupine. Telo postane hitrejše in močnejše, a hkrati izgubi natančnost. Tunelski vid, zožen fokus, popačeno zaznavanje časa in izguba fine motorike so fiziološke posledice adrenalina in noradrenalina. Telo ne želi natančnosti – želi preživetje.
Stres ni binaren odziv; je spekter, ki neposredno določa tvojo sposobnost delovanja. Pri srčnem utripu med 115-145 udarci/min dosežeš optimalno cono zmogljivosti. Tu sta reakcijski čas in vizualni fokus na vrhuncu, telo pa je sposobno izvajati motorične gibe z izjemno silo. To je cona, v kateri želiš biti.
Ko pa utrip preseže 175 udarcev/min, nastopi razpad sistema. Fina motorika odpove, kri se umakne iz razumske strukture možganov, vedenje postane regresivno. V tej fazi se lahko pojavijo nekontrolirano vpitje ali izguba nadzora nad sfinktri – telo v ekstremnem stresu odstrani vse, kar bi ga lahko upočasnilo pri preživetju.
Hormonska kaskada je brutalna in učinkovita. Adrenalin dvigne srčni utrip, noradrenalin izostri fokus, kortizol pa telo pripravi na dolgotrajnejšo nevarnost. Tresenje rok, suha usta, slabost in hladen znoj niso znaki panike – so dokaz, da tvoj biološki stroj deluje na maksimumu.
Ko nevarnost mine, se hormoni ne izklopijo takoj. Zato pride do tresenja, utrujenosti ali čustvenega zloma. To je fiziološki iztek stresnega odziva, ki razloži, zakaj v nevarnosti odpadejo kompleksne tehnike in zakaj preživi tisti, ki razume in obvladuje ta spekter fiziološkega pritiska.
Ni znak šibkosti. Je znak, da je telo naredilo to, kar je moralo.