Človek v nevarnosti ne reagira tako, kot si predstavlja v miru. V trenutku, ko se telo znajde pod pritiskom, prevzamejo nadzor mehanizmi, ki so starejši od razuma. Vedenjski odzivi pod grožnjo niso stvar izbire, ampak posledica nevrologije, hormonov in evolucije.
Najbolj znani odzivi so boj, beg in zamrznitev. A spekter je širši. Nekateri eksplodirajo v agresijo, drugi se umaknejo, tretji otrpnejo, četrti začnejo ugajati napadalcu, peti se odklopijo od dogajanja. Vsak odziv ima svojo nevrološko podlago. Telo izbere možnost, ki jo oceni kot najboljšo za preživetje, ne tisto, ki bi jo izbral ti.
Boj sproži eksplozijo energije. Beg preusmeri vse v hitrost in umik. Zamrznitev ustavi telo, da bi zbralo informacije ali se “skril”. Ugajanje je poskus zmanjšanja agresije napadalca. Disociacija je odklop, ki zmanjša psihološko škodo, ko fizične nevarnosti ni mogoče ustaviti.
Ko nevarnost mine, se telo ne vrne takoj v normalno stanje. Hormoni ostanejo v obtoku, živčni sistem je še vedno v visoki prestavi. Zato pride do tresenja, utrujenosti, čustvenega zloma ali praznine. To ni šibkost. To je fiziološki iztek stresnega odziva.
Vedenjski odzivi pod grožnjo niso stvar karakterja ali poguma. So posledica nevrologije in biologije. Ko razumeš, kako delujejo, razumeš tudi, zakaj se ljudje v nevarnosti vedejo “nelogično” in zakaj mora biti trening zasnovan tako, da upošteva te odzive, ne da jih ignorira.